Zavezništvo Nato vlaga desetine milijard v zaščito pred droni. Kdo si lahko obeta ta denar?

Zveza Nato kot enega “odločilnih dejavnikov na bojišču” prepoznava brezpilotne letalnike, ki so vse pogosteje opaženi tudi v zračnih prostorih zaveznic. Zato v prihodnjih letih vlaga desetine milijard evrov v obrambne sisteme proti tem grožnjam, kar lahko vključuje vse od radarjev in senzorjev, motilcev radijskih frekvenc in signalov GPS do dronov za prestrezanje in mikrovalovnega orožja.

Na industrijskem forumu v okviru vrha Nata v turški Ankari je generalni sekretar Mark Rutte v torek napovedal, da bodo članice severnoatlantskega zavezništva v prihodnjih petih letih vložile 40 milijard dolarjev (35 milijard evrov) v zmogljivosti za obrambo proti dronom s pobudo, imenovano Nato Drone Edge. Kot je dejal Rutte, je osrednja vloga dronov oziroma brezpilotnih letalnih sistemov (unmanned aerial systems – UAS), ki jih sestavljajo droni, že vidna na “bojiščih v Ukrajini, na Bližnjem vzhodu in širom zavezništva”.

Načrt vključuje zavezo, da do konca leta 2027 v oboroženih silah držav članic usposobijo petkrat toliko operaterjev dronov, kot jih je zdaj, k čemur bo prispeval projekt Flight Training Europe, v katerega je vključenih 20 od 32 članic. Slovenije ni med njimi.

Pogledali smo, kaj vse vključujejo sistemi za obrambo pred droni (counter-UAS oziroma C-UAS) in kdo so vodilni ponudniki teh sistemov v Evropi in po svetu.

Senzorji, motilci signalov, prestrezanje

Sistemi za obrambo proti dronom vključujejo več različnih tehnologij, ki so namenjene zaznavanju, klasifikaciji, sledenju, opozarjanju na grožnje in nevtraliziranju groženj.

V prvi vrsti morajo biti sistemi za obrambo proti dronom opremljeni z več vrstami senzorjev, ki lahko zaznajo in prepoznajo grožnjo ter sledijo njeni lokaciji. To so radarji, kamere (optični senzorji), mikrofoni (avdio senzorji) in naprave za analizo radijskih frekvenc, ki vključujejo antene ter procesorje za prestrezanje komunikacije med dronom in operaterjem. V naprednih sistemih se za analizo množice podatkov iz takšnih senzorjev vse bolj uporablja umetna inteligenca.

Nato so tu različne metode za nevtraliziranje dronov, ki vključujejo njihovo fizično uničenje, nevtraliziranje njihove nevarnosti ali prevzem nadzora nad njim. Za ta namen so obrambni sistemi opremljeni z motilci radijskih frekvenc, ki lahko prekinejo komunikacijo med dronom in operaterjem ter dron prisilijo v zasilni pristanek, vrnitev na domačo lokacijo, deaktivacijo ali spremembo smeri. Na voljo so tudi motilci signala GPS (GPS spoofers, angl.), ki dron lahko s spreminjanjem koordinat v realnem času preusmerijo na varno lokacijo. To so tako imenovane soft-kill metode, ki dron uničijo z motnjo signalov.

Za fizično prestrezanje napadalnih dronov (tako imenovani hard-kill) so se zlasti v rusko-ukrajinski vojni uveljavili prestrezni droni (interceptor drones, angl.), s katerimi je Ukrajina cenovno učinkovito odvračala ruske napade. Ti droni lahko trčijo v drug dron ali pa so opremljeni z eksplozivom. Nekatera obrambna podjetja, kot je nemški Diehl Defense, so razvila visokonapetostne mikrovalovne naprave, ki z elektromagnetnim pulzom prekinejo delovanje dronov. Bolj preprosta, a vseeno učinkovita rešitev so tudi mreže za zajem drona, ki se lahko sprožijo bodisi iz topov na tleh bodisi iz dronov prestreznikov.

Med najbolj tehnološko naprednimi, a še eksperimentalnimi rešitvami, so tudi laserji, ki jih razvijata ameriška Raytheon in Lockheed Martin, in možnost prevzema nadzora nad dronom s kibernetskim vdorom.

Vodilni sistem v Grčiji

Eden vodilnih evropskih razvijalcev tehnologije za zaščito pred droni je grško državno obrambno podjetje Hellenic Aerospace Industry (HAI). Razvili so sistem, imenovan Centauros (Kentaver), ki vključuje optično sledenje in motilce elektronike. Gre za prvi tovrstni sistem evropske izdelave, ki je bil preizkušen na bojišču. Grška mornarica ga je uporabila v Rdečem morju v letih 2024 in 2025 za nevtraliziranje dronov jemenskih hutijevcev, letos pa je bil sistem nameščen na eni od fregat, ki jo je država poslala na Ciper po iranskih napadih na otok.

Cena sistema znaša dva milijona evrov, kar je približno toliko, kot lahko stane samo ena raketa zemlja-zrak. To vojskam omogoča cenovni prihranek, saj Centauros ne potrebuje streliva. Sistem je del grške modernizacije vojske, za katero namenja milijarde evrov, saj je njena soseda Turčija, s katero imata zgodovinsko napete odnose, ena vodilnih svetovnih proizvajalk in izvoznic dronov z modelom bayraktar podjetja Baykar. Obe državi sta sicer članici Nata.

Letos namerava HAI začeti množično proizvajati še dva manjša prenosna sistema proti dronom, imenovana iperion in telemachus. Predstavili bodo tudi svoj prvi veliki brezpilotni letalnik archytas.

Od Nemčije do Španije

Tudi nekateri največji evropski orožarji ponujajo rešitve za obrambo pred droni. Nemški velikan na področju topniškega streliva in vojaških vozil Rheinmetall za ta namen trži sistem mobilne zračne obrambe skyranger, ki temelji na artileriji. Namesti se lahko na različna vozila, od bojnih tankov do oklepnih vozil. Poleg topa vključuje tudi prilagodljiv nabor senzorjev, od radarja do optičnih senzorjev.

Še en nemški ponudnik je Hensoldt s sistemom elysion, ki skuša zagotoviti integrirano obrambo pred droni z vrsto različnih senzorjev in več možnostmi za onesposobljenje, od motilcev signalov do prestreznih dronov. Diehl prav tako ponuja integriran sistem obrambe proti dronom, imenovan sky sphere.

Francoski Thales medtem ponuja sistem eagleshield, ki se osredotoča zlasti na različne možnosti detekcije dronov. Sistem je med drugim integriran na osrednjem londonskem letališču Heathrow.

Obrambni sistem proti dronom z imenom crow, ki integrira vse od senzorjev do mehkih in trdih obrambnih zmogljivosti, izdeluje tudi špansko obrambno tehnološko podjetje Indra Sistemas. Crow je bil v zadnjem času preizkušen v realnih okoljih, in sicer za zaščito španskega kontingenta Nata v Litvi ter pri nadzoru predsedniške inavguracije v Čilu marca letos, ko so ga za ta namen uporabile čilske letalske sile.

Obstajajo tudi podjetja, ki se specializirajo za posamezne dele sistemov C-UAS. Diehl Defense poleg visokonapetostne elektromagnetne naprave ponuja različne rakete, ki imajo sicer tudi druge vrste namembnosti, pa tudi posebej za drone zasnovano elektronsko vodeno raketo škržat (Cicada, angl.). Za senzorje se specializira na primer nemški Aartos, za radijske antene z možnostjo motnje signalov pa britanski Alaris Antennas.

ZDA in Izrael

V ZDA je eden izmed vodilnih ponudnikov sistemov za obrambo pred droni start up Anduril, ki se osredotoča na drone-prestreznike, kot sta anvil in roadrunner, sistem pa dopolnjujejo tudi elektromagnetno orožje, izvidniški dron, infrardeči senzor in radarji. Vse povezuje platforma umetne inteligence lattice.

Podjetje Epirus pa se specializira za visokonapetostno mikrovalovno orožje, imenovano leonidas, ki je namenjeno obrambi pred različnimi elektronskimi grožnjami, vključno z droni. Orožje se lahko namesti na katerokoli kopensko vozilo ali na dron.

Za vodilne proizvajalce dronov in obrambe proti njim veljajo tudi izraelska obrambna podjetja, kot sta Rafael Advanced Defense Systems in Israel Aerospace Industries (IAI). Prvi ponuja sistem drone dome, ki vključuje optične in avdio senzorje, motilce signalov in različne možnosti prestrezanja dronov, vključno z laserskim orožjem lite beam. Drugi s sistemom drone guard ima prav tako širok nabor senzorjev in možnosti obrambe, kar vključuje kibernetski prevzem nadzora, motnje signalov ali uničenje s konvencionalnim orožjem.

Kupovanje v Evropi, kjer je to mogoče

Na vrhu Nata v Turčiji so evropske članice zavezništva skušale signalizirati ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, da so pripravljene povečati svoje obrambne izdatke na pet odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) do leta 2035, v skladu z zavezami z lanskega vrha v Haagu. S tem so Trumpa želele odvrniti od nadaljnjih groženj o izstopu ZDA iz Nata ali umiku vojaških sil iz Evrope po tem, ko so vodilne evropske vojske na stari celini zavrnile sodelovanje v vojni proti Iranu.

Poleg napovedi o projektu zaščite proti dronom so tako zaveznice napovedale še za okrog 50 milijard dolarjev drugih nakupov vojaške opreme. Pri tem je sicer izstopalo nekaj projektov, kjer je opazen premik evropskih partneric od ameriških k domačim ponudnikom. Med temi je zračni radarski sistem, saj 11 članic zavezništva dosedanji sistem ameriškega Boeinga menja za sistem globaleye švedskega orožarja Saab.

Pri določeni opremi pa prehod na evropske dobavitelje ni tako enostaven, ker ni domače alternative. To vključuje tudi ameriški brezpilotni letalni sistem triton proizvajalca Northrop Grumman, ki je namenjen nadzoru nad oceani in velikimi obalnimi območji, saj je zasnovan, da ostane v zraku dolgo časa. Danska, Finska, Nemčija in Norveška naj bi kupili do pet teh sistemov v skupni vrednosti 2,7 milijarde dolarjev, je poročal Bloomberg.